Diagnoza recesije dlesni

Medtem ko so pri mladostnikih pogosto prizadeti srednji sekalci spodnje čeljusti, imajo odrasli pogosteje recesijo dlesni na stranskih zobeh zgornje čeljusti.

Ocena lastnih dlesni, na primer doma pred ogledalom, za pravilno oceno ne zadošča. Brez kliničnega pregleda v zobozdravniški ordinaciji ni mogoče ugotoviti razloga za umik dlesni.

Le strokovni klinični pregled v zobozdravniški ordinaciji s tako imenovano dlesensko sondo (parodontalno sondo) lahko pokaže, ali so dlesni zdrave, ali gre za vnetje dlesni (gingivitis) ali pa je že prisotna bolezen struktur, ki držijo zobe (parodontitis).

Razlikujemo štiri stopnje recesije dlesni, saj je mogoče iz njih izpeljati tudi možnosti zdravljenja.

O preprosti recesiji govorimo, kadar umikajoči se dlesenski rob še ni dosegel premične ustne sluznice. Pri drugi stopnji je recesija že segla v premično sluznico. V obeh primerih je mogoče dlesenski rob popraviti s kirurškim posegom.

Ker je pri stopnjah 3 in 4 izgubljena tudi že čeljustna kost med zobmi, recesije dlesni v teh primerih tudi s kirurškimi ukrepi ni mogoče popolnoma odpraviti.

Osnovni parodontalni pregled je namenjen temu, da hitro ugotovimo, ali obstajajo kakršne koli težave z dlesnimi. Je preprost način, da ugotovimo gingivitis ali odkrijemo parodontitis.

S parodontalno sondo se na izbranih mestih nežno in na milimeter natančno izmeri globina prodiranja ob dlesenskem robu.

Po tem kratkem pregledu se nadaljnje preiskave opravijo le, če so bili ugotovljeni znaki izgube struktur, ki držijo zobe. Te preiskave vključujejo tako imenovani parodontalni status in dodatne rentgenske posnetke.

Pri kliničnem pregledu z dlesensko sondo (parodontalno sondo) se na do šestih mestih na zob na milimeter natančno izmeri, kako globoko sonda prodre v dlesenski žep. Natančneje se izmeri razdalja med dlesenskim robom in dnom dlesenskega žepa. To imenujemo globina sondiranja. Na zdravih mestih znaša globina sondiranja največ 3 mm. Na mestih, kjer je recesija dlesni že povzročila izgubo struktur, ki držijo zob, pa bo globina sondiranja prav tako le nekaj milimetrov.

Poleg tega se v tako imenovanem parodontalnem statusu na milimeter natančno zabeleži višina čeljustne kosti (nivo pritrditve). Parodontalni status je nepogrešljiv za diagnozo in načrtovanje zdravljenja recesije dlesni. Vsaka zobozdravniška ordinacija lahko parodontalni status brezplačno zabeleži na spletu in ga nadalje uporablja: www.periodontalchart-online.com.

V nekaterih primerih je diagnozo recesije dlesni mogoče zanesljivo potrditi le s potrebnimi rentgenskimi posnetki. Rentgenski posnetki, potrebni za diagnozo recesije dlesni, se izberejo šele po zaključenem kliničnem pregledu. Tako se izognemo prekomerni izpostavljenosti rentgenskim žarkom.

V najpreprostejšem primeru rentgenska preiskava obsega dva posnetka (interproksimalna posnetka z ugriznim krilcem), v najobsežnejšem primeru pa tako imenovani rentgenski status celotnih ust z do 14 dodatnimi posnetki ali ortopantomogram. Narejeni rentgenski posnetki morajo prikazati čeljustno kost okoli zob in tako omogočiti oceno obsega izgube kosti.

Vsak rentgenski posnetek, narejen v zobozdravniški ordinaciji, je treba pregledati glede zobne gnilobe in tudi glede parodontitisa.

Leta 1999 je bila v ZDA prva mednarodna delavnica o klasifikaciji parodontalnih bolezni. Najpomembnejša sprememba v primerjavi z evropsko klasifikacijo iz leta 1993 je bila, da oblike bolezni na splošno niso bile več opredeljene predvsem glede na starost pacienta ob prvi diagnozi (npr. juvenilni parodontitis in parodontitis odraslih). Kot novi obliki sta bili uvedeni kronični in agresivni parodontitis, prav tako pa na primer parodontitis, ki je lahko povezan s sistemskimi boleznimi.

Nova klasifikacija, uvedena leta 2018, pa ne razlikuje več med kroničnim in agresivnim parodontitisom. Parodontitis se zdaj – po zgledu klasifikacije sladkorne bolezni – opisuje s tako imenovanimi stadiji in stopnjami.